ORGANIZACIJA GLADIO IN ZAMOLČANI RODOMOR V BENEŠKI SLOVENIJI
Naj se nikoli ne pozabi!
Letos minevajo kar tri okrogle obletnice povezane z rodomorom beneških, karnijskih, furlanskih in rezijanskih Slovencev. Gre za zgodovinske slovenske dežele, v katerih so najvidneje ohranjeni prazgodovinski elementi slovenske etnogeneze.
Tudi zato so bile v zadnjih dveh stoletjih, ko so se s strani mednarodnih globalističnih mrež v Evropi ustvarjali novi načrti uničevanja starodavnih narodov, izpostavljene hudim raznarodovalnim pretresom. 150 let mineva od usodnega Beneškega plebiscita(oktober 1866), 70 let od ustanovitve postfašistične organizacije “O” (januar 1946) in 60 let od ustanovitve teroristične fašistične organizacije Gladio (oktober 1956). Za uvod se bom ustavil pri vseh treh na kratko, malo več pa se na koncu posvetil Gladio-tu, italijanski in obenem globalni prostozidarski tajni genocidni organizaciji. Ta je bila od njenega nastanka, 4. oktobra 1956 pa skozi obdobje do leta 1990, ko je delovala v polnem razmahu, pred javnostjo skrbno zamolčana. Vse do danes se skrbno zamolčuje in tepta spomin nanjo tudi v uradnih stikih za javnost v Sloveniji, ki je popolnoma okupirana in obglavljena po tujih prostozidarskih mrežah. Slovenci v Beneški Sloveniji pa se še danes bojijo ža samo besedne omembe Gladio-ta.
Začetek uničevanja prazgodovinskega izročila Beneških Slovencev se je začel s prihodom Napoleona oziroma francoske okupacije Beneške republike leta 1797. Napoleon je unkinil prazgodovinsko izročilo visoko urejene družbenopolitične ureditve slovenskih vasi in njihovo avtonomno samoupravo(dvanajstije), ki se je v Benečiji ohranila vse do tedaj. Po padcu Beneške republike in odhodu Napoleona so oblast v Beneški Sloveniji leta 1814 prevzeli Habsburžani, ki so nadaljevali z okupatorsko politiko do Beneških Slovencev. To je zelo dobro izkoristila tudi novonastala država Italija (*1861), ki je v želji po še večji ekspanziji na slovenska ozemlja, leta 1866 izkoristila trenutno situacijo in Beneškim, Rezijskim in Furlanskim Slovencem obljubila, da jim povrne njihovo zgodovinsko avtonomno samoupravo, pod pogojem, da se priključijo novi državi, Italiji. V ta namen je Italija v navezi z Dunajem organizirala oktobra 1866 plebiscit v slovenskih deželah Benečiji, Reziji in Furlaniji, kjer so se Slovenci odločali za priključitev k Italiji. Slovenci so zaradi mačehovske politike habsburžanov, italijanskim obljubam nasedli in v popolni večini glasovali za priključitev k Italiji. Že slab mesec po plebiscitu je Italija pokazala svoj hinavski in genocidni obraz na novopridobljenih slovenskih ozemljih. 22. novembra 1866 je bil v italijanskem časopisnem dnevniku “Il giornale di Udine” objavljen citat, “da je Slovence potrebno iztrebit, uničit!”.
Takoj zatem je italijanska oblast začela z množičnimi izgoni in preseljevanjem Slovencev. Sledile so italijansko afriške vojne v letih 1895-96, ko je Italija množično mobilizirala v vojno slovenske fante in može iz Benečije in Furlanije na afiška bojišča ( I. abesinska vojna). V zahodne slovenske dežele pa pričela množično naseljevati prišleke iz italijanskega juga, ki so nasilno poročevali slovenska dekleta. Vrh takšnega početja se je odvijal nato v prvi svetovni vojni, ko je Italija masovno mobilizirala slovenske moške v prve bojne linije na soško in tirolsko bojišče. Več desettisoče jih je padlo. Po prvi vojni je prišlo s strani Belgrada in Rima do zahrbtne in krivične Rapalske pogodbe L. 1920, ki je Slovence hudo oškodovala. V zahodnih slovenskih deželah (Benečija, Rezija, Karnija in Furlanija) pa se je začel brutalen fašistični raznarodovalni pohod. Naša dekleta pa so bila zopet prisilno kompromitirana z oženjanjem italijanskih prišlekov in ploditvijo sovražnikov.
Pod fašizmom je Italija izvajala množične izgone beneških in furlanskih slovencev. Tudi mojo rodbino iz vasice Melinki pri Ligu v Benečiji so leta 1928 izgnali. Italijanska fašistična oblast nam je zaplenila celotno domačijo z vso posestjo vred. V tistem času v razmahu italijanskega fašističnega terorja so bile na tak način številne slovenske vasi dodobra izpraznjene, zlasti v Benečiji, Karniji in Furlaniji. Po drugi vojni je Italija povrnila “jugoslovanski oblasti”, ne pa oškodovancem, tista protipravno zasežena imetja, ki so po novi razmejitvi ostala na tej strani meje. Nova jugoslovanska oblast, ki je kot prvo, poskrbela za krivično razmejitev in osvobojena zahodnoslovenska ozemlja zopet prodala Italiji, pa obenem tudi vrnjenih imetji s strani Italije na tej strani meje povečini ni vračala oškodovancem oziroma upravičencem, ampak svojim zaupnikom, lizunom, ki so se prilizovali novi okupatorski oblasti. Ti so si na tak sramoten način zlahka prilaščali hiše, posestva in druga imetja izgnanih in pobitih. Tudi moja družina v Melinkih ni dobila nič nazaj, kljub temu, da je bil moj dedek partizan, prvoborec. Po vojni je meddrugim odklonil častno odlikovanje, spomenico prvoborca in je ni hotel prevzet, ker se z novim režimom ni strinjal. Moja družina tako ni dobila nazaj ne zaplenjene domačije(v kateri smo živeli vso zgodovino), ne kakršnekoli denarne odškodnine s strani Italije, saj je denar, ki ga je Italija po vojni nakazala SFRJ za slovenske žrtve fašizma, povečini končal v Beogradu.
Predno zaključim z obdobjem II. Svet. vojne, naj omenim še Rusko fronto, kamor so Italijani zopet množično mobilizirali cvet slovenskega moštva iz omenjenih zahodnih slovenskih dežel. Tudi ta manjko so Italijani načrtno planirali za novo invazijo italijanskih južnjakov v naše kraje in njihovo poročevanje s Slovenkami. Posledice takšnega genocida so se že takrat kazale v totalnem poitaljančenju furlanske Slovenščine, ki se je v nekaj desetletjih spremenila v skoraj povsem italijanski dialekt, z vmešanimi južnoitalijanskimi jezikovnimi elementi. S kapitulacijo Italije 8. 9. 1943 in “padcem” fašizma pa se še zdaleč ni zaključil italijanski genocidni teror. Zloglasna fašistična organizacija X. MAS, ki je izvajala teror na Primorskem in zahodnih slovenskih ozemljih, se je samo preklopila pod nemško komando in svoje delo še pospešeno nadaljevala, obenem pa se je na furlanskem iz bivših fašistov formirala vojaška organizacija “Osoppo”, ki se je razglašala za partizane, delovala pa je izključno proti Slovencem in nasilno izvajala italijanizacijo zahodnih slovenskih dežel. Delovala je neprekinjeno tudi po koncu vojne in se še okrepila zaradi novih razmejitvenih teženj. Januarja 1946 se je preimenovala v tajno paravojaško organizacijo “O”. To je ponazarjalo prvo črko imena Osoppo.
“O”
Organizacijo “O” je sestavljalo kar petnajst bataljonov. Že takoj po nastanku se je “O” lotila preštevanja, urejanja in razporejanja kartotek vseh, ki so bili osumljeni slovenofilstva. Pričeli so se zopet množični izgoni, zapori in poboji nad avtohtonim slovenskim prebivalstvom. Prostovoljci v “O” so bili povečini že prekaljeni fašistični kriminalci, znani po posilstvih, ugrabitvah, izgonih, požigih in pobojih. Obenem pa so bili plačanci. Dobivali so po tri mesečne plače za “zasluge” pri delovanju te teroristične organizacije, medtem ko navadno ljudstvo po vojni ni imelo kaj jesti. Naši ljudje so 1. maja 1949 v odgovor na italijansko nasilje ustanovili “Demokratično fronto Slovencev za Benečijo” – DFS, s sedežem v Čedadu. Okupatorji iz Italije, pripadniki “O”, so njen sedež požgali v noči iz 23. na 24. marec 1950. Italijani so kot prostozidarska tvorba imeli pri svojem početju vselej podporo s strani prostozidarskih združb, tako z zahoda, kot z vzhoda in Balkana.
GLADIO
Oktobra 1956 je iz organizacije “O” nastala še okrutnejša in prav tako tajna organizacija Gladio. Ustanovitev Gladia sta 4. oktobra 1956 podpisali italijanska vlada, zveza NATO, ameriška obveščevalna C.I.A. in angleška obveščevalna MI6. V njegovo delovanje je bilo vpleteno močno prostozidarsko ozadje, od ameriških in angleških lož, do italijanske fašistične P2 z Licijem Gellijem na čelu in vse italijanske obveščevalne in protiobveščevalne službe. Uradno se danes v skromni literaturi, ki obstaja v zvezi s tem navaja, češ, da so Gladio ustanovili zaradi bojazni pred vdorom Stalinovih čet čez vzhodno italijansko mejo in nevarnostjo zmage komunistične partije v Italiji. Izgovor glede vdora Sovjetov v Italijo je zelo, zelo smešen. Kot prvo, Italija na vzhodni meji sploh ni mejila na Stalina, oziroma Kominform, ampak na Slovenijo, ki je bila pod okupacijo SFRJ. SFRJ pa je takrat bila že davno izključena iz Stalinovega Kominforma (informacijski biro komunističnih partiji) in v globokem sporu s Sovjeti, obenem pa v velikem prijateljstvu z Italijo že po tradicijonalni prostozidarski navezi Rim-Beograd in Rim-Zagreb. Še toliko bolj pa po Videmskem sporazumu leta 1955. Italija je tudi dobro vedela, da Beograd nima nikakršnega namena, da bi Jugoslavija hotela osvoboditi zahodna slovenska ozemlja ali kakorkoli hotela napasti Italijo. Tudi mirovni razmejitveni sporazumi so bili že zaključeni, seveda izključno v škodo Slovencev.
Kot drugo, v FJK (Furlaniji julijski krajini) je Gladio masovno preganjal navadne slovenske ljudi. V slovenskih deželah Gladio ni preganjal komunistov, sploh pa ne tistih, ki so bili vidni zaupniki jugoslovanske UDBE. Nad slovenskim prebivalstvom je izvajal enak teror, kot fašisti pod Mussolinijem. Gladio je sicer res zaviral tudi moč italijanskih komunistov znotraj Italije, ampak glavni namen Gladia je bil izkoreninjenje evropskih staroselcev, Slovencev, ki so prav v Benečiji, Karniji, Reziji in Furlaniji najvidneje ohranili našo svetlo prazgodovinsko kulturo, bogato vaško izročilo, tako družbenopolitično, kot duhovno. Zato je Gladiu držala podržko vsa globalistična prostozidarska mašinerija. Motil jih je ta prazgodovinski element visoko razvite vaške srenje, ki se je v Evropi najvidneje ohranil prav v teh Zahodnoslovenskih deželah.
Poleg pobojev, teroriziranja in divjega poitaljančevanja, je Gladio organizirano, zlasti iz Beneške Slovenije, Furlanije in Karnije, masovno izseljeval slovenske družine in jih transportiral v belgijska, francoska in nemška rudarska območja. Italija pa je to množično izseljevanje prikazovala kot izvoz svoje odvečne delovne sile. Po drugi strani pa je Italija na izpraznjena slovenska območja naseljevala italijanske južnjake in druge. Za slovenske staroselce, ki jih je potom Gladia prodala Franciji, Belgiji in Nemčiji, kot delovno silo za težavno in nevarno delo v rudnikih, je od omenjenih držav v zameno dobila pravico za določene količine premoga za potrebe italijanskega prebivalstva. Gladio je iz Benečije, Furlanije in Karnije izselil preko 60.000 slovenskih ljudi. Ta številka ne zajema še tistih iz Goriške in Tržaške. Italijanski raznarodovalni pritisk nad slovenstvom pa vse do danes ne odneha. Rezultati tega so, da je na desetine slovenskih vasi in zaselkov v Benečiji popolnoma izpraznjenih in se praznijo še preostale. Da v Karniji ne slišiš več slovenske besede, kljub temu, da Italijanov vse do prve vojne v Karniji praktično ni bilo. Isto velja za skoraj celotno Furlanijo. Slovencev ni več, oziroma še tisti, ki so, so povečini poitalijančeni. Na nekoč prelepih poljih, sadovnjakih, vinogradih in senožetih širom po furlanski nižini, ki so bili last slovenskih domorodcev, danes stojijo ogabne industrijske cone in trgovski centri. Italija uničuje avtohton in zdrav slovenski element, ki Italije prav nič ne ogroža, obenem pa vsakodnevno masovno sprejema nevarne, primitivne in nedelavne migrante iz Afrike, Bližnjega vzhoda in drugod in jim nudi vse, kot bi bili njeni sinovi.
NE DOPUSTIMO IZUMRTJA BENEŠKIH SLOVENCEV IN NAŠEGA STARODAVNEGA IZROČILA!!!
