Pred petdesetimi leti na Matajurju prvo srečanje med sosednimi narodi - 50 anni fa il primo incontro fra i vicini

 

c'ero anch'io

Pred petdesetimi leti, v nedeljo, 8. avgusta 1971, je na Matajurju potekalo »kulturno srečanje med sosednimi narodi« oziroma bolje rečeno veličastno štirijezično zborovanje, na katerem so Benečani še posebej poudarili, da »smo se zbrali, ker hočemo, da se konča teptanje naših pravic«.
Povod za srečanje so dala razna beneška društva na čelu s Kulturnim društvom Ivan Trinko iz Čedada, z beneškimi duhovniki – čedermaci in Društvom slovenskih izseljencev Beneške Slovenije. To je bil za Benečijo izreden dogodek, nekakšna predhodna Enotna manifestacija Slovencev v Italiji, ki je potekala 20. maja 1984 na Travniku v Gorici.
Igor Komel, ravnatelj goriškega Kulturnega doma, nam je posredoval svoj spominski zapis o tem množičnem srečanju in pripravah nanj.

Priprave na srečanje sosednjih narodov na Matajurju niso bile enostavne. Okoliščine, še posebej politične, so bile v takratni Benečiji nadvse kočljive, zaskrbljujoče in ustrahovalne do naših rojakov. Dovolj zgovoren je primer iz Hlodiča: teden dni pred napovedano manifestacijo so v vasi pod Matajurjem, »dobro znani neznanci« posuli cestišče z žeblji in tako za več ur ustavili promet. To je bilo opozorilo naših nasprotnikov pobudnikom srečanja na Matajurju. Šlo je za ustrahovalno grožnjo in napoved, da se bodo podobni izzivi lahko ponovili čez teden dni.

Mladinska delovna akcija
pod taktirko predhodnice ZSKD
V tem napetem ozračju smo zbrali posebno delovno skupino mladih z Goriškega in Tržaškega in se sredi tedna podali na Matajur pod taktirko takratne Slovenske prosvetne zveze (današnje ZSKD). Petdnevno »mladinsko delovno akcijo« je vodil goriški tajnik SPZ Dino Roner. Z Goriške so se poleg podpisanega pridružili še David Sossou in električar Sergio Glessi, s Tržaškega pa Igor Orel z dvema »mulcema«, na pomoč nam je priskočil še Duško Udovič. Delovni brigadi so se v popoldanskih urah pridružili tudi mladi Benečani iz Nadiških dolin, pa tudi mladinci s Tolminskega.
Za prireditveni prostor nedeljske manifestacije je bila izbrana večja jasa na pobočju Matajurja nad istoimensko vasjo. Ob prihodu je bila naša prva naloga pokositi travo in ob rob prireditvenega prostora postaviti velik šotor (last tabornikov RMV). Slednji nam je služil za skladišče, menzo, dnevno bivanje in za nočno spanje. Nato se je pričelo: čiščenje in urejanje prireditvenega prostora, postavitev odra, oltarja za mašo in kioskov, ureditev parkirišča, postavitev cestnih smerokazov, ki so usmerjali udeležence na prireditveni prostor. V večernih in nočnih urah pa smo – za takratne čase je bila to povsem normalna obveza – v izmenah stražili, da se ne bi zgodilo kaj hujšega. Nad nami pa so bedeli lokalni karabinjerji, ki so redno krožili v naši neposredni bližini. Še danes mi ni jasno, ali so nas stražili pred morebitnimi napadi pristašev Gladia ali so nam, kar je bolj verjetno, sumničavo sledili. Ves čas nas je spremljala neznosna vročina. Redno so nas obiskovali in spremljali naše delo takratni beneški veljaki: Izidor Predan, Viljem Černo in matajurski župnik Pasquale Gujon. Ob velikem šotoru smo po navodilih električarja Sergija Glesija postavili generator, ki je vseskozi – dan in noč – brnel, tako da nismo zaspali niti, ko nam je bilo nočnih šal in norčij že dovolj.

Velika manifestacija
je priklicala več kot tisoč ljudi
Še posebej naporno pa je bilo na dan prireditve, saj se je naval tisočglave množice pričel že v zgodnjih popoldanskih urah. Urejanje gostega prometa je zašlo takoj v krizo.

Glavnina obiskovalcev je morala vozila parkirati precej nižje na pobočju beneškega očaka. Večjo srečo so imeli tisti, ki so se podali na Matajur peš ali z motorji, vespami in nekateri celo s kolesi.
Manifestacija se je pričela v polni poletni pripeki z mašo v štirih jezikih, nato so bili na vrsti pevski zbori (zbor Rečan z Les, Oton Župančič iz Štandreža, Mirko Filej iz Gorice itd.), priložnostni govori, nastop folklorne skupine iz Rezije, ki je na kraj prireditve dospela tik pred zdajci, saj so morali plesalci in godci izstopiti iz avtobusa že na samem vznožju Matajurja.

Odločno v bran
svojim pravicam
Z manifestacije so se mi globoko v spomin vtisnili tudi odločni, borbeni in prepričljivi govori Viljema Černa, Izidorja Predana in župnika Emila Cenčiča, ki so pozivali k sožitju, pravičnosti in spoštovanju narodnih pravic Slovencev v Benečiji. Župnik Emil Cenčič je glasno, brez dlake na jeziku, vzkliknil, da »zahtevamo, naj v naših krajih se ugasne fašistični ogenj«.
Sledila je prava veselica. Zaključila se je z živahnimi poskočnicami narodno zabavnega ansambla Beneških fantov. Kioski so delovali kot po tekočem traku, brezhibno, kot namazani. Vzdušje je bilo nadvse praznično in živahno. Šele v poznih večernih urah se je množica vrnila v dolino. Mi pa smo se v poznih nočnih urah »podali« na zaslužen počitek. Naslednje jutro je bila naša naloga, da pospravimo in očistimo prireditveni prostor, še predno pospravimo naša, osebna »šila in kopita«. Šotor, generator in ostali material smo naložili na manjši kamion in v poznih popoldanskih urah so nas člane mladinske delovne akcije »Matajur ’71« odpeljali s kombijem na naše domove.
O prireditvi na Matajurju, predhodnici naslednjih manifestacij Benečanov na Kamenici, so pohvalno poročali vsi slovenski mediji. Delno pa so jo zamolčali, kot je bilo predvidevati, italijanski mediji …
Mladinska delovna akcija na Matajurju je bila nepozabno doživetje in nadvse koristna za nas, saj smo poglobili poznavanje Benečije tudi z drugega neposrednega zornega kota. Pet let kasneje, po potresu v Furlaniji (6. maja 1976), je Komisija za mladino in šport pri SKGZ v Bardu ponovno zbrala mladinsko delovno brigado, ki je v dveh izmenah zbrala številne mlade z Goriškega in Tržaškega za pomoč prizadetemu prebivalstvu Terske doline«.

Igor Komel

https://novimatajur.it/cultura/pred-petdesetimi-leti-na-matajurju-prvo-srecanje-med-sosednimi-narodi.html